Po 50-letih ponovno zbrani na osnovni šoli Ledina

V četrtek, 24. 5. 2018, so po 50-letih prag osnovne šole ponovno prestopili ledinski učenci, ki so osnovno šolo končali leta 1968. Pred mogočno zgradbo so se začeli zbirati malo pred 14. uro. Prihajali so nasmejani, mladostni in polni energije ter pričakovanj. Snidenje med nekdanjimi sošolci je bilo ganljivo. Stiski rok, objemi; uspelo nam je ujeti tudi solze sreče … Malo po 14. uri smo se zbrali v učilnici 6. Ta je bila pred več kot 50-leti njihova matična učilnica. Posedli so se v šolske klopi. Vedeli smo, da se bo ta dogodek nekdanjim Ledincem zapisal v srce z velikimi črkami, zato smo za njih pripravili program. Po uvodnem pozdravu smo jim predstavili današnji utrip šole in kratek pregled zgodovine. Pohvalili smo se, da imamo odlične pevske zbore, ki so na državnih tekmovanjih odlikovani z zlatim priznanjem. Takrat so se odprla vrata. V učilnico so prišli pevci otroškega pevskega zbora pod vodstvom gospe Dalile Beus in ubrano zapeli tri pesmi. Kasneje smo naše goste z mislimi popeljali v šestdeseta leta. V čas njihovega otroštva. Potrudili smo se in iz arhiva izbrskali prispevke, ki so jih pred več kot 50-leti v šolsko glasilo zapisali  naši gostje. Uganiti so morali, kdo je bil avtor prispevka. Kdo je tekel na krosu? Kdo je bil na Triglavu? Katero dekle je pelo v pevskem zboru in odšlo v Savudrijo? Kot se za Ledince spodobi, so rešili vse zastavljene naloge. Iz različnih virov smo izbrskali, kako je takrat potekalo šolanje. In spomini so privreli na plano. Vsako jutro so morali piti ribje olje za zdrave kosti in zobe. V razredu je bila peč, tistim, ki so bili zraven, je bilo vroče, ostale pa je zeblo. Pisali so s peresniki. Na mizi je bila luknja, ki jo je dežurni učenec napolnil s črnilom. Za razmnoževanje besedil so uporabljali ciklostil … Poleg prijetnih spominov so si vsi zapomnili tudi pouk likovne vzgoje … Takrat je bila pač vzgoja drugačna … Za konec uradnega dela smo nekdanjim Ledincem  pripravili tudi posebno predavanje. Nenazadnje – če človek pride v šolo, četudi po 50-letih – se nekako pričakuje, da se bo naučil tudi kaj novega. Zato smo jih popeljali v posebnosti jezika socialnih omrežij. Z veseljem so prisluhnili, mi pa smo prepričani, da bodo prav zaradi teh novih znanj še naprej ostali mladostni in v koraku s časom. Čisto na koncu smo se sprehodili po nekaterih prostorih šole. Zanimivo je bilo prisluhniti, kako je bilo včasih. Kaj se je spremenilo? Čas našega druženja je hitro minil. Nekdanji Ledinci so bili nad sprejemom zelo zadovoljni. Mi smo bili izjemno hvaležni za prijetno druženje. Ko so nekdanji Ledinci odhajali skozi velika ledinska vrata, smo opazovali srečne in zadovoljne ljudi. Kdo ve, ali so bili danes prav tako srečni, kot pred 50-leti, ko so zaprli vrata brezskrbnega otroštva … Hvaležni so bili zagotovo.

Katarina Rigler Šilc, pomočnica ravnateljice